Novi slovenski celovečerni igrani film “Igram, sem”, scenarista in režiserja Miroslava Mandića, ki je domačo festivalsko premiero doživel lani septembra na 21. Festivalu slovenskega filma v Portorožu, mednarodno pa novembra na jubilejnem 40. CIFF, mednarodnem filmskem festivalu v Kairu, ter konec januarja tudi na 34. Mednarodnem filmskem festivalu v Santa Barbari v Kaliforniji, se bo tokrat predstavil v Velenju.
Povsod odlično sprejet film si lahko sedaj ogledate v Kinu Velenje. Tu bo projekcija filma v ponedeljek, 4. marca, ob 20. uri. Zanimiv večer bo dodatno popestril tudi režiser, scenarist in producent filma Miroslav Mandić, s katerim sledi pogovor po filmu.
Film bo v Kinu Velenje na sporedu tudi v naslednjih terminih: 9. marca ob 20.00 in 10. marca ob 19.00.
Kaj govori zgodba
Mlada igralka Lina se pripravlja na avdicijo za vlogo tatice, gledališki igralec Nikopa je sprejel vlogo brezdomca v filmu. Luka po končanju snemanja televizijske žajfnice še naprej ljubi soigralko – do kam lahko pripelje poistovetenje igralca z likom, ki ga igra, v resničnem življenju? Film Miroslava Mandića briše mejo med igro in življenjem ter v triptih poveže tri prostore nekdanje države: Ljubljano, Zagreb, Sarajevo.
“Mandić je svoje delo razdelil na tri epizode, sarajevsko, ljubljansko in zagrebško, kar mu je omogočilo, da je poklic igralca in tisto, kar ta prinaša posamezniku, ki se zanj odloči, pred gledalcem razprl, kolikor je le mogoče, celovito, da je k svoji temi pristopil analitično, na trenutke celo provokativno, hkrati s tem pa ohranil tudi sočnost, duhovitost in čustveno silovitost svoje pripovedi /…/ Mandićevo delo Igram, sem je eno najlepših pretekle sezone.”
– Denis Valic za ARS – 3. program Radia Slovenija
“Ko sem odkril igro, to neskončno število spremenljivk v enačbi, mi je od neznanske količine možnosti skoraj razneslo možgane /…/ Igralski poklic je po eni strani čisto oprijemljiva služba, po drugi strani pa umetnost, ki od človeka terja posvečenost. Že predpogoj za to službo je norost ‒ norost, da se sploh vržeš v ta svet.”
– Goran Bogdan, igralec
»Mislim, da naju z Lino [op. glavnim likom], ob enem pa tudi z drugimi mladimi s področja bivše Jugoslavije, veže goreča, a nevidna tančica energije za spremembe. Vemo, kaj si želimo – nove, boljše, močnejše, bolj odprte in bolj srečne prihodnosti. Ne vemo pa, kako do tega priti. Zato se včasih obnašamo kot ptice, ki se slepijo in se nemočno zaletavajo v steklo.«
– Luna Zimić Mijović, igralka
»Toda ko se Lina, Niko in Luka vživljajo v like (ki jih groteskno transformirajo), ne spoznajo le, da življenje ne more več postati film in da film ne more več postati življenje, ampak nekaj usodnejšega – da namreč življenje ne more več postati samo življenje. Ker je vmes prišel film. Ker film ni nikoli le film. Ker se tisti »Igram, torej sem«, vedno spodvije v »Sem, torej igram«. In ker nobena zgodba ne bo nikoli več povedana tako, kot daje edina.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina