Pogovarjali smo se z generalnim direktorjem Skupine Premogovnik, mag. Ludvikom Golobom. Ta je mesto prvega rudarja v Skupini Premogovnik prevzel po burnih dogodkih ob štrajku rudarjev septembra 2014. Izhaja iz rudarske družine, rudarji so bili oče, oba strica, oba njegova svaka, bratranci. Logično, da so ga navdušili za rudarski poklic. Po končanem študiju se je v Premogovniku redno zaposlil. Od inženirja pripravnika je napredoval do tehnologa zahtevnih del planiranja, vodjo razvojnega oddelka, izvršnega direktorja razvojnega področja …
Mesto prvega rudarja ste prevzeli po burnih dogodkih, po štrajku rudarjev, septembra 2014. Najbrž ni bilo lahko ugrizniti v kislo jabolko. Izpolniti je bilo treba načrt finančnega in poslovnega prestrukturiranja, čakala vas je reorganizacija, sistemizacija delovnih mest, likvidnostna situacija je bila zelo zahtevna, Premogovnik je bil tik pred stečajem …
»Moram reči, da se še danes dostikrat spomnim tistega septembra. Včasih mi je kar žal, da sem sprejel to nalogo. V teh štirih letih sem s svojimi sodelavkami in sodelavci vložil v razrešitev položaja celega sebe. Odločitve v tem času so bile zelo težke, nekatere precej smele, a rezultati danes kažejo, da je bilo vredno.«
Povprečna bruto plača na PV znaša 2.500 evrov. Plača je redna in vsi prispevki so plačani.
V kaj ste se najprej zakopali?
»Osredotočili smo se na tisto, kar znamo najbolje, to je na pridobivanje premoga. Po tem smo prepoznavni tudi po svetu. Velenjska odkopna metoda velja za eno najbolj učinkovitih metod za pridobivanje premoga s podzemno eksploatacijo tako v Evropi kot svetu.
Leto 2014 je bilo tako za Premogovnik kot Skupino zelo burno. Ne samo, da sta se zgodili dve stavki, tudi v proizvodnji smo imeli kolaps. Skoraj dva meseca in pol smo bili brez enega odkopa, kar pomeni, da so bili tudi ekonomski vplivi na poslovanje, izredno veliki. Pripraviti smo morali program sanacije, načrt finančnega in poslovnega prestrukturiranja.«
V njem ste za obdobje štirih, petih let opredelili vse, kar je potrebno, da pride do dolgoročno vzdržnega poslovanja. Kako vam je pri tem šlo in kje ste danes?
»Začeli smo odprodajati poslovno nepotrebno premoženje, se dezinvestirati. Prodali smo hotela Barbara in Oleander, Center starejših Zimzelen, poslovna prostora v Šmartnem ob Paki in Velenju, devetindvajset stanovanj, del zemljišča Podrožnik v Mozirju. Izvajanje dejavnosti, ki je potekala v okviru družbe Gost, je prevzel zunanji izvajalec. Prodali smo deleže v družbah ERICo, Karbon, Golte. Pri dokapitalizaciji podjetja leta 2015 nam je bil v veliko pomoč lastnik, Holding Slovenske elektrarne. Jasno pa nam je bilo povedano, da če ne bomo sami poskrbeli zase, namesto nas tega ne bo naredil nihče. Kljub izredno zahtevni situaciji pa nihče od zaposlenih ni izgubil službe. Na to sem zelo ponosen.«
Tudi začetek letošnjega leta je bil buren. Dogovarjanja, pogovarjanja, veliko – tako ste tistikrat rekli – nepotrebnih napetosti. Dostikrat je šlo globoko, precej globoko. Kako je danes?
»Še vedno se s socialnimi partnerji redno sestajamo, tudi večkrat tedensko, saj prenavljamo tako branžno kot kolektivno pogodbo. Nekaj zadev je še odprtih, med drugim efektivni delovni čas in izplačilo regresa. Rad bi se zahvalil tistim, ki razumejo, da lahko daš le toliko, kolikor je v vreči. Pa tudi ta ni brez dna. Nerazumne želje manjšinskega sindikata bi nas lahko ponovno pahnile na rob stečaja in čez. Zato sem toliko bolj hvaležen, da večina razume, zakaj moramo racionalizirati vse stroške. Doslej tudi nihče ni čutil nobenega pomanjkanja. Plače so redne, izplačujemo vse pogodbene in zakonske obveznosti, za delovno uspešnost v lanskem letu smo izplačali nagrado.«
Celoten pogovor si preberite v Našem času, št. 24, ki je izšel danes, 14. junija 2018.